Najprej malo ozadja, ki ni prijetno, a vseeno pomembno, da kasneje povem svoj nauk.
Moj vsakdan je potekal približno tako: vstala sem zgodaj zjutraj, poskrbela za otroke, delala in medtem čakala na novice iz bolnišnice o moji ljubljeni osebi. Delu se nisem morala 100% posvetiti, saj sta bila stres in tesnoba tako prisotna, da sem večkrat dobila panični napad. Ampak stvari so morale biti narejene. Po delu sem hitela v bolnišnico, kjer se je raven stresa še povečala, saj mi nihče ni povedal nič konkretnega, življenje moje ljubljene osebe pa je viselo na nitki.
Ko sem prišla domov, sem otroke videla le nekaj minut, saj je bil njihov čas za spanje. Stresu in tesnobi se je tako pridružil še občutek krivde. Zvečer sem zopet delala, ker čez dan nisem bila dovolj skoncentrirana, da bi naredila vse.
Spanje je bilo slabo, jedla sem stvari (rečem stvari, ker to ni hrana) iz avtomatov. Če sem imela srečo, sem okoli dveh zjutraj zaspala in tak način življenja se je ponavljal vsak dan.
Nehala sem hoditi na jogo, nehala sem hoditi na sprehode, nehala sem se smejati.
Ko se je stanje ljubljene osebe nekoliko stabiliziralo, sem se končno dobro pogledala v ogledalo. Ko da bi se v dveh mesecih postarala za 5 let. Grozna koža, podočnjaki in nasplošno utrujen in izmozgan videz.
Kmalu zatem, me je telo začelo opozarjati, da ga dobesedno mučim. Bolečine v želodcu (gastritis), nenormalne bolečine v hrbtu in ramenih, glavoboli in še nekaj težav, ki jih nisem pripravljena deliti.
Otroka sta več kot očitno čutila mojo stisko in me še več objemala. Slabšo voljo sem opazila tudi pri njiju. In to je bilo še najbolj boleče.
Ko sem končno šla k zdravnici, ki je največji sonček na svetu, mi je jasno in glasno povedala, da me je doletela izgorelost in da so vse težave posledice stresa.
Je to tisto, kar želim? Biti izčrpana, brez enegije, z bremenom celega sveta na mojih ramenih?
Najprej sem zdravnici rekla, da se moram “spravit k sebi” zaradi mojih otrok, ona pa mi je zabičala:”Ne, zaradi sebe.” Sledil je dolg pogovor, ki je bil zame odločilnega pomena.
Res želim, da bo moje življenje od sedaj najprej takšno? Boste imela otroka izčrpano mamo? Bom pozabila na svoje sanje?
Tudi v najhujših trenutkih enostavno ne smemo pozabiti na svoje zdravje in odnose.
Sledilo je veliko pogovorov s širšo družino in solza.
Začela sem zopet hoditi na jogo, za 2 meseca vnaprej sem si rezervirala termine za masažo, poskrbela sem, da del “bremena” prevzamejo drugi in tako imela dovolj časa, da se posvetim otrokom in končno začela normalno jesti.
Telo bo potrebovalo še nekaj časa, da pride k sebi, ampak definitivno mi je dalo lekcijo, ki sem jo več kot očitno potrebovala.
Vsem, ki doživljajo enako in dajejo druge ljudi na prvo mesto sporočam, da če ne bodo poskrbeli najprej zase in za svoje zdravje ter dobrobit, tudi drugim ne morejo pomagati na pravi način. Ne morejo bit dober zgled.
Če si privoščite “razvajanje” to ne pomeni, da ste sebični. Vsi ga potrebujemo. Nismo tukaj, da bi se samo razdajali. Nismo tukaj, da bi se prebijali skozi življenje, ampak ŽIVELI.
Med prazniki bom prižgala svečko ljudem, ki sem jih izgubila. Prižgala jo bom pa tudi sebi in si z njo razvajala telo in dušo. Cimetovo za telo. Ker si to zaslužim. Prav tako kot vsak izmed vas!
Najprej malo ozadja, ki ni prijetno, a vseeno pomembno, da kasneje povem svoj nauk.
Moj vsakdan je potekal približno tako: vstala sem zgodaj zjutraj, poskrbela za otroke, delala in medtem čakala na novice iz bolnišnice o moji ljubljeni osebi. Delu se nisem morala 100% posvetiti, saj sta bila stres in tesnoba tako prisotna, da sem večkrat dobila panični napad. Ampak stvari so morale biti narejene. Po delu sem hitela v bolnišnico, kjer se je raven stresa še povečala, saj mi nihče ni povedal nič konkretnega, življenje moje ljubljene osebe pa je viselo na nitki.
Ko sem prišla domov, sem otroke videla le nekaj minut, saj je bil njihov čas za spanje. Stresu in tesnobi se je tako pridružil še občutek krivde. Zvečer sem zopet delala, ker čez dan nisem bila dovolj skoncentrirana, da bi naredila vse.
Spanje je bilo slabo, jedla sem stvari (rečem stvari, ker to ni hrana) iz avtomatov. Če sem imela srečo, sem okoli dveh zjutraj zaspala in tak način življenja se je ponavljal vsak dan.
Nehala sem hoditi na jogo, nehala sem hoditi na sprehode, nehala sem se smejati.
Ko se je stanje ljubljene osebe nekoliko stabiliziralo, sem se končno dobro pogledala v ogledalo. Ko da bi se v dveh mesecih postarala za 5 let. Grozna koža, podočnjaki in nasplošno utrujen in izmozgan videz.
Kmalu zatem, me je telo začelo opozarjati, da ga dobesedno mučim. Bolečine v želodcu (gastritis), nenormalne bolečine v hrbtu in ramenih, glavoboli in še nekaj težav, ki jih nisem pripravljena deliti.
Otroka sta več kot očitno čutila mojo stisko in me še več objemala. Slabšo voljo sem opazila tudi pri njiju. In to je bilo še najbolj boleče.
Ko sem končno šla k zdravnici, ki je največji sonček na svetu, mi je jasno in glasno povedala, da me je doletela izgorelost in da so vse težave posledice stresa.
Je to tisto, kar želim? Biti izčrpana, brez enegije, z bremenom celega sveta na mojih ramenih?
Najprej sem zdravnici rekla, da se moram “spravit k sebi” zaradi mojih otrok, ona pa mi je zabičala:”Ne, zaradi sebe.” Sledil je dolg pogovor, ki je bil zame odločilnega pomena.
Res želim, da bo moje življenje od sedaj najprej takšno? Boste imela otroka izčrpano mamo? Bom pozabila na svoje sanje?
Tudi v najhujših trenutkih enostavno ne smemo pozabiti na svoje zdravje in odnose.
Sledilo je veliko pogovorov s širšo družino in solza.
Začela sem zopet hoditi na jogo, za 2 meseca vnaprej sem si rezervirala termine za masažo, poskrbela sem, da del “bremena” prevzamejo drugi in tako imela dovolj časa, da se posvetim otrokom in končno začela normalno jesti.
Telo bo potrebovalo še nekaj časa, da pride k sebi, ampak definitivno mi je dalo lekcijo, ki sem jo več kot očitno potrebovala.
Vsem, ki doživljajo enako in dajejo druge ljudi na prvo mesto sporočam, da če ne bodo poskrbeli najprej zase in za svoje zdravje ter dobrobit, tudi drugim ne morejo pomagati na pravi način. Ne morejo bit dober zgled.
Če si privoščite “razvajanje” to ne pomeni, da ste sebični. Vsi ga potrebujemo. Nismo tukaj, da bi se samo razdajali. Nismo tukaj, da bi se prebijali skozi življenje, ampak ŽIVELI.
Med prazniki bom prižgala svečko ljudem, ki sem jih izgubila. Prižgala jo bom pa tudi sebi in si z njo razvajala telo in dušo. Cimetovo za telo. Ker si to zaslužim. Prav tako kot vsak izmed vas!
Sorodni:
Povezane novice
Večina odraslih otroke ne dojema kot ljudi, ki imajo lahko težave s stresom. Mislimo, da so srečni, energični in brez skrbi. V resnici so otroci enako dovzetni za stres kot odrasli. Pravzaprav lahko stranski učinki stresa izjemno slabo vplivajo na njihov razvoj in počutje.
