8 ur ali več preživimo v službi, pridemo domov in smo z otroki. Pripravimo jim obrok, se z njimi igramo/pogovarjamo, kaj pospravimo, jih peljemo na krožke ali treninge, kasneje povečerjamo in dan se konča. Pogosto zvečer še kaj postorimo, da bo vse tako, kot "mora biti." Včasih pa se s kančkom slabe vesti, ker je zagotovo kje še kakšno delo, le usedemo na kavč, in kaj preberemo ali gledamo televizijo. 

Vam je znano? Kaj ste si nazadnje vzele čas zase? In kolikokrat to storite? Si privoščite masažo, eno uro v banji ali pa mogoče celo izlet z najboljšo prijateljico in to popolnoma brez slabe vesti?

Sem ena izmed tistih žensk, ki je ponosna na to, da preživi veliko kakovostnega časa z otroki. Ponosna sem pa tudi, da si dovolim početi stvari samo zase. Brez slabe vesti.

Ko sta bila otroka stara 1 leto, sem se prvič po porodu odločila, da sprejmem povabilo prijateljice in greva na 2-dnevni oddih. Kot vsako mamo me je skrbelo, če bo vse OK, ampak če je moški vsaj malo sposoben, večjih ne bi smelo biti. In jih tudi nikoli ni!

"Kaj, a na potovanje greš? Kaj pa otroci? Jih bo partner čuval?," sem poslušala druge mamice, ki niso pozabile vključiti posebnega tona, ki mu pravim TON OČITANJA. V angleščini temu pojavu rečejo "mommy shaming" in je zelo prisoten tudi pri nas.

"Grozna si, če ne dojiš."

"Grozna si, če predolgo dojiš."

"Kaj? Otroku daješ vnaprej pripravljeno kašico v kozarčkih?"

"Na pijačo si šla s prijateljico, otrok je pa doma?"

"Uporabljaš navadne pleničke in ne bio/eko?"

K sreči me to nikoli ni ganilo, zato me tudi očitki o mojem izletu niso. In ta izlet je bil točno tisto, kar sem potrebovala. Odklop, obisk muzeja, jazz cluba, kosilo v restavraciji v miru, pravi ženski pogovori in tudi ležanje na plaži z možgani na paši. :) Spočila sem si, napolnila baterije in na koncu komaj čakala, da zopet objamem moje fante.

S to tradicijo s prijateljico nadaljujeva 2 krat na leto že 5 let in mislim, da se nikoli ne bo končala.

Mame včasih pozabimo, da smo ženske, ki potrebujemo počitek, sprostitev in čas zase. To ne pomeni, da imamo manj rade otroke in svoje življenje. Pomeni pa, da tudi otrokom pokažemo, da smo ljudje s svojimi potrebami. 

Zato ti ni treba za 2 dni na izlet, ampak ogromno boš naredila tudi, če si bos privoščila večer zase. Privošči si kopel ob svečkah s kozarcem vina in knjige. Privošči si domači spa, naredi si masko za obraz, se razvajaj z masli in se sprosti. Ne glede na to, kako klišejsko se sliši, te stvari dejansko pomagajo.

Ne čakati, da se bo hiša svetila, da si boš vzela čas zase. Ker se nikoli ne bo. Vsaj ne popolnoma. In čisto vseeno je, če se ne!

Popolnost ne obstaja, življenje pa imamo samo eno in vsaka naj si ustvari takšnega, kot si želi. Hočem povedati le, da ne pozabi na svoje potrebe, ker so pomembne in tudi eden od dejavnikov, ki prispevajo k osebni sreči.

Pomembne so prioritete. Kot mamici mi je bilo pomembno dojiti, drugim mogoče ne. Pa kaj? Niti na misel mi ne pride, da bi sama delala rojstnodnevne torte z okraski, ker vem, da bi pri tem samo "izgubljala živce" in zato jo naročim. Pomembno mi je, da otroci vsak večer  slišijo pravljico od mene ali mojega moža, tudi če posoda še ni pomita. Pomembno mi je, da ko smo skupaj, smo zares skupaj (brez družbenih omrežji). In naj končam z mislijo za mamice, ki rade očitajo: preštejte ure, ki jih preživite na socialnih omrežjih in kritizirate druge. Prepričana sem, da boste naštele kar lepo število uric. Lahko bi si raje privoščile izlet ali dan zase! Pa še manj slabe volje bi bilo v družbi nasploh! :)

Lep pozdrav,

T.